7. Mrliče pokopavati
Mrliče pokopavati pomeni poskrbeti za mrtve zaradi njihovega prihodnjega življenja, zaradi njihove večnosti. Vrednost pokopu in mrliču daje misel na novo življenje. Pokopavati torej pomeni pripravljati na novo življenje. Ko Jezus obuja od mrtvih, opozarja na onostranstvo. Ko vstane od mrtvih, spet pokaže, da je po smrti življenje. Grob ni za smrt, grob je za vstajenje!
Delo usmiljenja torej pomeni misliti na to, kako bomo tistemu, kar je umrlo, dali novo podobo, novo življenje. Ko nekdo obupuje, pravzaprav umira, je mrlič. Mrliče pokopavati pomeni, omogočiti človeku prehod v novo življenje, da umre staremu človeku in zaživi novega. Pomeni spregovoriti mu o tem, da je rojen za večnost, da mora umreti starim navadam, starim vzorcem, staremu življenju, da bo lahko na novo zaživel. To je Kristusovo delo, to je delo njegovega učenca. Kristus sam se je pustil pokopati zato, da je vstal. Njegov grob je postal zibelka novega življenja.
Za zakonce
Ljudje se z žalostjo soočamo zelo različno. Nekateri bodo svoje težave in strahove delili z bližnjimi, žalosti v njihovih očeh ni težko opaziti. Veliko ljudi pa se z nezadovoljstvom in težavami sooča v osami, samo v svojih mislih, žalost pokažejo z nekaj majhnimi, skoraj neopaznimi znaki.
Če si torej želite, da bi vašemu zadržanemu prijatelju ali partnerju stali ob strani v težkih trenutkih, je zelo pomembno, da se naučite prepoznavanja znakov prikrite žalosti. Zavedati se morate, da je v resnici tistih, ki skrivajo svoje tegobe, veliko več, kot si mislite, saj ljudje pogosto že kar nezavedno potlačimo skrbi, ker si z njimi ne želimo obremenjevati drugih.
Žalostni ljudje se največkrat ne zavedajo, da jim bo tiščanje težav v sebi prineslo še dodatne težave oziroma da se bo žalost še dodatno poglobila. Prav zato bodo postali opazno bolj razdražljivi, razburili se bodo na primer zaradi popolnoma nepotrebnih ali banalnih stvari. Opazim znake žalosti pri sozakoncu?
Za otroke
Obišči družinski grob, ali grob neznanih in zmoli zanje očenaš, da bi bili čim prej pri Jezusu!
Za mlade in druge
Kaj je stari človek v meni, kateremu bi moral umreti, da bi zaživel v novega človeka? Kaj me ovira pri tem, da bi umrl staremu človeku v sebi? Česa se bojim? V čem se upiram novemu življenju? V čem ne sprejmem Božjega pogleda v sebi? S postavitvijo sv. Evharistije je Kristus postavil novo zavezo z nami. Kaj mi daje upanje, da bom tvegal umreti staremu človeku in zdržal v grobu svojih starih navad, starih vzorcev, starih želja, starega življenja? Kristus je umrl zame in šel zame v grob. Tvegam umreti z Njim in z njim pokopati starega človeka? Priznal si bom kateri so moji strahovi in prosil Boga, naj mi jih pomaga odstraniti iz mojega življenja!