Ponedeljek, 1. 12. 2025

Ponedeljek, 1. 12. 2025
Mt 8, 5-11
Ko je Jezus prišel v Kafarnaum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil: »Gospod, moj služabnik leži
doma mrtvouden in zelo trpi.« Rekel mu je: »Pridem in ga ozdravim.«
Stotnik mu je pa odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo
in moj služabnik bo ozdravljen. Tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu:
›Pojdi‹ in gre; in drugemu ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.«
Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam, tolike vere
nisem našel pri nikomer v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in
bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.«
Današnji evangelij nam predstavi stotnika, ki je zaradi trpljenja svojega služabnika zapustil lagodje
svojega doma in povabil vanj Jezusa. Trpljenje in solidarnost s trpljenjem drugih ljudi imata
neskončno zmožnost, da znotraj nas napravita prostor. Verjetno sta naša prva in osnovna duhovna
učitelja.
Stotnik se zaveda, da ni vreden, da bi Kristus prišel k njemu. Doživlja globoko spoštovanje do Boga
in svojo majhnost pred njim. Prav ta drža še okrepi njegovo zaupanje v moč Jezusove besede. V
njem se zgodi preskok vere.
Evangelij nas želi okrepiti v veri, da je Beseda zanesljivo učinkovita, če ji zaupamo. Če Bogu
zaupamo, imamo nesluteno zmožnost. Naša vera in zaupanje v Njegovo Besedo sprosti Božjo moč.
Zato je tako pomembno, da vsak dan znova kličemo: »Verujem, pomagaj moji neveri.«