Sreda, 3. 12. 2025

Sreda, 3. 12. 2025
Mr 16, 15-20
Tisti čas je prišel Jezus h Galilejskemu morju; stopil je na goro in tam sédel. Prišle so k njemu velike
množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, kruljave, neme in mnogo drugih. Položili so jih pred
njegove noge in jih je ozdravil; množice so se začudile, ko so videli, da nemi govorijo, da so kruljavi
zdravi, da hromi hodijo in slepi gledajo. In slavili so Izraelovega Boga.
Jezus pa je poklical svoje učence in rekel: »Ljudstvo se mi smili; kajti že tri dni vztrajajo pri meni in
nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da morda ne omagajo na poti.« Učenci mu rečejo: »Od
kod bi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi nasitili toliko množico?« Jezus jim reče: »Koliko hlebov
imate?« Rekli so: »Sedem, pa malo ribic.« Velel je ljudstvu sesti po tleh; in vzel je sedmero hlebov
in ribe, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili; in,
kar je ostalo koscev, so pobrali – sedem polnih košar.
Čudež pomnožitve hrane poznamo. Morda še predobro, da se mu več niti ne čudimo. Stvari
vzamemo za samo po sebi umevne in jih spregledamo, podobno kot vodo na pipi, kruh v trgovini,
ženo za štedilnikom. Šele če tega ni, opazimo. Žal šele takrat. Ne samo, da opazimo, nastane
panika.
Kako človeka duhovno nasititi?
Zdi se nam, da lahko upravičeno obupujemo ob takem duhovnem razdejanju. A vendar, rešitev je
na dosegu roke. Imamo JEZUSA!
“Koliko hlebov imate?“ nas danes, Njegove učence, sprašuje On. Ali premoremo vsaj malo vere,
malo zaupanja, malo Božjega v srcu?
Če bomo to dali Jezusu, bo On to spremenil v hrano za ljudi.