Petek, 19. 12. 2025

Petek, 19. 12. 2025
Lk 1, 5-25
V dnevih Heroda, kralja Judeje, je bil duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena
je bila izmed Aronovih hčera in se je imenovala Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom in sta
živela po vseh Gospodovih zapovedih in zakonih brez graje. Otrok nista imela, ker je bila Elizabeta
nerodovitna in sta bila oba že priletna.
Ko je po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju med duhovniki
zadel žreb, da je stopil v Gospodovo svetišče zažigat kadilo, vsa množica ljudstva pa je ob uri kajenja
zunaj molila. Prikaže pa se mu Gospodov angel, stoječ na desni kadilnega oltarja.
Ko ga Zaharija zagleda, se prestraši in groza ga obide. Angel mu pa reče: »Ne boj se, Zaharija;
uslišana je tvoja prošnja: tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in
veselje ti bo in mnogi se bodo radovali njegovega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom: vina in
opojne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen že v materinem telesu. Mnogo Izraelovih
sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu; in on sam pojde pred njim z Elijevim duhom in njegovo
močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi Gospodu
popolno ljudstvo.«
Zaharija je rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v letih.«
Angel mu je odgovoril: Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti
sporočim to blagovest. In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to
zgodilo, zato ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času.«
Ljudstvo je čakalo Zaharija in se čudilo, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko je pa prišel ven, jim ni
mogel govoriti in spoznali so, da je v svetišču videl prikazen; dajal jim je znamenja in ostal nem. Ko
so se pa dopolnili dnevi njegove službe, je šel na svoj dom. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta
spočela; in prikrivala se je pet mesecev ter govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl,
da mi odvzame sramoto pri ljudeh.«
Zaharija in Elizabeta sta si dolgo želela otroka, ki ga ni in ni bilo. Tako dolgo, da sta morda molila za
uslišanje že bolj iz navade, kot iz vere, da jima Bog nekoč podari potomca.
Tudi meni se dogaja, da molim, ker je za to čas, v meni pa, kot da ni več vere, da zmoreš mojo
prošnjo uslišati. In bi tudi mene verjetno skoraj kap, če bi takrat zagledal enega od tvojih angelov.
Toliko bolj, ker si jih predstavljam po svoje in bi najbrž osupnil ob njihovi resnični podobi.
Zaharija je mislil, da bo njegova starost ovirala Božji načrt. Podcenjeval je Božjo moč. Resnično, Bog
ni omejen; mi smo tisti, ki omejujemo Boga, tako rekoč. Kakšen je moj izgovor, da rečem Bogu ne?
Sem preveč zaposlen? Premlad? Prestar? Preneumen? Bi Bog lahko poklical mene, da storim nekaj,
kar menim, da je izven mojih sposobnosti?