Torek, 23. 12. 2025

Torek, 23. 12. 2025
Lk 1, 57-56
Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je
Gospod skazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo in so mu
po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo
imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«
Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico ter zapisal:
»Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril
ter hvalil Boga.
Strah je obšel vse njih sosede in po vsem judejskem pogorju so govorili o vsem tem. Vsi, ki so to
slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.«
Sosedje in sorodniki Zaharijeve družine so se zavedali velikega usmiljenja, ki ga je Bog izkazal
priletnim staršem in so se z njimi veselili. Ob družinskem prazniku, osmi dan po rojstvu, so doživeli
tako nenavadne stvari, da so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj roka Gospodova je bila z
njim.«
Pomen Janezovega imena, Bog je milosten, nam kaže obraz Boga očeta, ki ne pozabi na nas, nikoli,
niti takrat ne, ko se nam zdi, da upanja ni več in se okoli nas razširja tema, ki grozi, da nas bo
pogoltnila.
Prosimo Jezusa naj nam pomaga iskati njegovo luč, naj prepoznamo Janeza Krstnika, ki s svojim
življenjem pripravlja pot Njemu, ki prihaja, da prinese luč v zmedo in ranjenost, ki ju doživljamo.
Naj razsvetli vsa srca, ki sedijo v temi in smrtni senci in naravna naše noge na pot miru.